Žitarice

 

Največji del naših njivskih povšin je zasejanih z ekološkimi žiti: pira, rž, oves, ajda, proso, koruza, ječmen in pšenica (navadna pšenica, durum pšenica, purpurna pšenica). Gojimo tudi stare sorte žit kot so enozrnica, dvozrnica in horasan pšenica, bolj znana pod imenom kamut.

Iz teh bio kultur meljemo v našem mlinu na kamen moke in zdrobe ter delamo kašo ali testenine.

Več...

Enozrnica je prvo žito, ki ga je človek načrtno gojil že pred več kot 10.000 leti. Ime je dobila po tem, da na vsaki strani klasnega vretena ustvari le po eno zrno na vsaki strani klaska. Pridelek enozrnice je tako zelo majhen. Gojijo jo predvsem v Avstriji, Nemčiji in Švici. Enozrnica ima od vseh žit najbolj idealno razmerje med beljakovnima in ogljikovimi hidrati, ima tudi do 50% več beljakovin od navadne pšenice. Žito je odeto v ovoj in je tako naravno zavarovano pred onesnaženjem. Ovoj odstranimo šele pred nadaljnjo predelavo s posebnimi prilagojenimi stroji. Po luščenju dobimo zrna, ki so med najmanjšimi med žiti. Zmleta dajo odlično moko rumenkaste barve in prijetnega oreškastega okusa. Iz enozrnice delamo tudi kosmiče, ki jih najdete v našem izdelku 5 * Ž bio kosmiči.     

 

Horasan pšenica je pražito, ki podobno kot enozrnica in dvozrnica spada med prva kultivirana žita. Pred 6.000 leti so jo začeli gojiti na Bližnjem vzhodu. Izvirala naj bi iz pokrajine Khorasan, od koder tudi ime. Ima velika, podolgovata rumenkasta zrna, ki vsebujejo tudi za 30% več beljakovin od navadne pšenice. Žito uporabljamo za mletje v moko in zdrob, za kosmičenje in testenine.

Horasan pšenica je bolj poznana pod imenom KAMUT, ki pa ni ime žita, ampak blagovna znamka ameriškega podjetja. Zato se tisti pridelovalci, ki žito pridelujemo sami, tega imena ne smemo posluževati.   

 

Pira je med starimi žiti najbolj poznana. Pirino zrno tako kot zrna enozrnice raste v ovoju, ki je neke vrste naravno varovalo pred zunanjimi vplivi. Najprej jo je potrebno oluščiti, nato pa se lahko uporablja kot zrno, se zmelje v moko, zdrob in otrobe ali iz nje naredimo kosmiče. Pira vsebuje veliko kvalitetnih beljakovin z višjo vsebnostjo proteina in je zato bolj zdrava od navadne pšenice. Pirina moka se bolje topi v vodi, zato se ji primeša zgolj 3/4 vode, ki je predpisana v receptih. Testa iz pirine moke tudi ne gnetimo oziroma ne mešamo tako močno in tako dolgo, sicer se bo pričelo drobiti. Peciva in kruh iz pirine moke tudi ne vzhajamo tako visoko. 

 

Pšenica je kulturna rastlina, ki je danes najbolj razširjeno žito na celem svetu. Spada med najpogostejša žita, ki jih z mletjem spreminjamo v moko, iz te pa delamo enega najpomembnejših prehrambenih proizvodov – kruh. 

 

izvira iz vzhoda in jo gojijo že več kot 2000 let. Danes je rž pomembno žito severne Evrope, Azije in tudi Amerike. Vsebuje manj lepka, zato je pravi domači rženi kruh težje zamesiti. Je pa zato zelo okusen in ostane dolgo svež.

 

Ajdo botanično sicer ne spada med trave, kot večina ostalih žit, ampak med zeljnarice. Pri ajdi uporabljamo predvsem njena semena, iz katerih z luščenjem dobimo ajdovo kašo, z mletjem pa ajdovo moko. Ajda velja za enega najboljših virov beljakovin med rastlinami in vsebuje vse esencielne aminokisline. Ajdova moka ima prijeten sladek okus, je vsestransko uporabna in manj kalorična kot moke iz žit. Ajdovo moko uporabljamo za pripravo žgancev, palačink, pogač in podobno. Pri peki kruha je ajdovo moko dobro najprej popariti, nato pa ji dodati polovico pšenične ali pirine fine moke.

GLUTEN

Ajda je sicer brezglutensko žito, vendar naših izdelkov iz ajde ne deklariramo kot brezglutenske. V njih namreč lahko pride do sledi glutena, saj na naši kmetiji ajdo pridelujemo in predelujemo z istimi stroji kot ostala žita, ki vsebujejo gluten ter jih tudi skladiščimo v istih prostorih.

 

Koruzo so že 4000 let pred našim štetjem pridelovali v Mehiki, v Evropo pa so jo prinesli po odkritju Amerike. Koruza je izjemno živilo, saj vsebuje več različnih vrst karotenoidov. Poleg tega ponuja obilje beljakovin, vitamine B, C in E ter mangan, magnezij in cink. Glede na zgradbo zrna ločimo zobanko, poltrdinko, trdinko in pokovko, kar pogojuje njeno uporabno vrednost. Poltrdinka in trdinka sta najprimernejši za mletje v zdrobe in moko ter izdelavo koruznih kosmičev.

Naša bio koruza je koruza trdinka. V našem mlinu na kamen jo meljemo v moko in zdrob. Iz zdroba se lahko skuha odlična polenta, moka pa se najpogosteje uporablja za peko kruha. Moko je dobro najprej popariti, nato pa ji dodati polovico pšenične ali pirine fine moke.

GLUTEN

Koruza je sicer brezglutensko žito, vendar naših izdelkov iz koruze ne deklariramo kot brezglutenske. V njih namreč lahko pride do sledi glutena, saj na naši kmetiji koruzo pridelujemo in predelujemo z istimi stroji kot ostala žita, ki vsebujejo gluten ter jih tudi skladiščimo v istih prostorih.

 

Proso izvira iz srednje Azije in je eno izmed prvih žit, ki so ga v Evropi pridelovali za prehrano ljudi. Stare knjige proso uvrščajo med zdravilne rastline, zato so proseno kašo veliko uporabljali naši predniki, predvsem je bila pomembna obredna jed ob večjih slavnostih. S širjenjem ekološkega kmetovanja se proso vse bolj uvaja v sodobni zdravi prehrani. Vsebuje veliko ogljikovih hidratov, balastnih snovi, beljakovin, visoko vrednih nenasičenih maščobnih kislin, železo, kalcij, fosfor in vitamine iz skupine B. Proso vsebuje vse tisto, kar potrebuje organizem otroka. S prosom spodbujamo, da funkcije vida, sluha, voha... ostanejo dalj časa aktivne, zato je priporočljivo, da proso jedo tudi starejši.

Neoluščeno proso se uporablja surovo in mleto kot dodatek prehrani, saj ugodno vpliva na kožo, lase in nohte, povečuje odpornost zob in vidno zmogljivost.

Ko proso oluščimo, dobimo proseno kašo, ki je kuhana vsestransko uporabna. Proseno kašo v našem mlinu meljemo tudi v moko, ki pa ima specifičen okus, zato se večinoma uporablja v kombinaciji z drugimi mokami. 

GLUTEN

Proso je sicer brezglutensko žito, vendar naših izdelkov iz prosa ne deklariramo kot brezglutenske. V njih namreč lahko pride do sledi glutena, saj na naši kmetiji proso pridelujemo in predelujemo z istimi stroji kot ostala žita, ki vsebujejo gluten ter jih tudi skladiščimo v istih prostorih.

 

Oves je žito, ki se je v naše kraje razširili z vzhoda. Značilne sestavine ovsa so visoko molekularni ogljikovi hidrati, ki ugodno učinkujejo na sluznico prebavil. Pomembne so tudi beljakovine, ki vsebujejo kar šest od osmih esencialnih aminokislin, ki jih človeški organizem potrebuje in maščobno oz. linolno kislino, ki jo človeški organizem tudi nujno potrebuje. V zrnu je tudi kalcij, fosfor in železo (pomembno za razvoj kosti, nastajanje krvi in pospeševanje rasti) ter cink in mangan (za nastajanje hormonov). Nezanemarljiv je tudi vitamin B1.

Neoluščeni oves se uporablja za pripravo čaja ali ovsene limonade, ki ugodno vplivata na čiščenje telesa.

Oluščeni oves oz. ovsena kaša se lahko melje v moko, ki vsebuje manj lepka ali pa za kosmičenje. Predvsem ovseni kosmiči so nepogrešljivi za bogat in zdrav jutranji obrok.

 

Ječmen so poznali 3000 let pred našim štetjem. Vsebuje veliko beljakovin, ogljikovih hidratov, balastnih snovi, kalcija, železa in vitaminov iz skupine B ter malo maščob. Ječmen je potrebno oluščiti, ker so pleve in luska preostra za prebavila. Tako oluščeni ječmen nam da ješprenj, ki je odličen za pripravo enolončnice.

 

Skrij

 

Pira spada med prve gojene žitarice. Arheologi smatrajo, da so jo udomačili pred več kot deset tisoč leti in je človeštvu prinesla civilizacijski napredek. Njene izredne kvalitete ponovno odkrivamo danes, ko se vse bolj zavedamo pomena zdrave prehrane. Pirino zrno ima bistveno prednost pred pšeničnim. Zrno pire namreč ostane tudi po žetvi v plevi in je tako naravno zavarovano pred onesnaženjem, pesticidi in žuželkami. Plevo odstranimo šele pred nadaljnjo predelavo s posebnimi prilagojenimi stroji. Ko pa piro oluščimo, jo uporabljamo kot vsa ostala žita. To pomeni, da lahko piro obrusimo v kašo ali pa zmeljemo v moko. Najpomembnejša in najboljša lastnost pire je zagotovo njena vsebnost beljakovin. Vsebuje namreč veliko kvalitetnih beljakovin z višjo vsebnostjo proteina in je zato bolj zdrava od pšenice. V njej najdemo tudi veliko ključnih aminokislin in ogljikovih hidratov, ki pomagajo strjevati kri in stimulirajo imunski sistem našega organizma. Pirina moka ima nekoliko sladek okus, se bolje topi v vodi in je lažje prebavljiva kot pšenična moka. Ima več beljakovin in manj kalorij. Je dober vir vitamina B2, mangana, niacina, bakra, fosforja in vlaknin. Ker se pirina moka v vodi topi bolj kot pšenična, jo za nadomeščanje pšenične moke uporabljajte tako, da ji primešate zgolj tri četrtine vode, ki je predpisana v receptu. Testa iz pirine moke nikoli ne gnetite oziroma ne mešajte tako močno in tako dolgo, sicer se bo pričelo drobiti. Peciva in kruh iz pirine moke tudi nikoli ne vzhajajo tako visoko.

Pšenica je kulturna rastlina, ki jo poznamo že od časa Egipčanov. Danes je nedvomno najpomembnejše žito na celem svetu in je dejansko ključen del prehrane večine Zemljanov. Spada med najpogostejša žita, ki jih z mletjem spreminjamo v moko, iz te pa delamo enega najpomembnejših prehrambenih proizvodov – kruh. Pšenično zrno ima vitamine B in E, kalcij, fosfor, cink, baker, mangan, magnezij in železo. Polnozrnata pšenica ohrani vse to, v postopku rafiniranja pa ta izgubi del svojih vitaminov, mineralov in vlaknin. Pšenica pospešuje rast in dobro počutje, ohranja črevesno floro, krepi odpornost pri vnetjih kože in ureja prebavo.

izvira iz vzhoda in jo gojijo že več kot 2000 let. Danes je rž pomembno žito severne Evrope, Azije in tudi Amerike. Je težje prebavljiva od pšenice, ima pa podobno hranilno sestavo. Vsebuje nekaj škroba in manj lepka ter maščob. Je ena izmed najstarejših kulturnih rastlin. Uporabljamo jo v prvi vrsti kot ljudsko hrano. Ržen kruh je okusen in ostane dolgo svež.

Ajdo uvrščamo med žita, čeprav botanično ne spada med trave, kot večina ostalih žit, ampak med zeljnarice. Pri ajdi uporabljamo predvsem njena semena, iz katerih z luščenjem dobimo ajdovo kašo, z mletjem pa ajdovo moko. Ajda je bogata z vlakninami, beljakovinami, niacinom, aminokislinami in vitaminom D. Poleg tega ima veliko kalija, fosforja, železa in kalcija. Velja za enega najboljših virov beljakovin med rastlinami in vsebuje vse esencielne aminokisline. Ajda je dobra za srčno žilni sistem, saj znižuje krvni tlak in zmanjšuje nevarnost povišanega holesterola. Ajda je priporočljiva tudi za diabetike, saj pomaga uravnavati krvni sladkor. Ajdova moka ima prijeten sladek okus, je vsestransko uporabna in manj kalorična kot moke iz žit. Ne vsebuje glutena, čeprav na naši kmetiji ne moremo zagotoviti, da v njej ne bi bile sledi glutena, ker meljemo vsa naša žita v istem mlinu. Če niste preobčutljivi na gluten, je ajdovo moko dobro mešati s pšenično ali pirino, saj boste tako izboljšali okus jedi. Kadar želimo speči ajdov kruh, naj bo ajdove moke največ polovica. Ajdovo moko je dobro najprej popariti in šele, ko se ohladi, nadaljevati s pripravo. Iz nje poleg ajdovega kruha pripravljamo ajdove palačinke, ajdove testenine, ajdove žgance, ajdovo polento, ajdove pogače (gibanica) in drugo.

Koruzo so že 4000 let pred našim štetjem pridelovali v Mehiki, v Evropo pa jo je prinesel Krištof Kolumb po odkritju Amerike. Koruza je izjemno živilo, saj vsebuje več različnih vrst karotenoidov. Poleg tega ponuja obilje beljakovin, vitamine B, C in E ter mangan, magnezij in cink. Študije so pokazale, da odlično ščiti pred prostimi radikali, te zaščite pa ne uniči niti kuhanje. Najučinkovitejša je v borbi proti raku ter srčno-žilnim boleznim. Koruza znižuje krvni tlak in raven holesterola v krvi, uravnava raven krvnega sladkorja, preprečuje slabokrvnost ter ohranja oster vid in zdravo živčevje. Bogastvo vlaknin izboljša prebavo, velika količina folne kisline pa je nepogrešljiva v prehrani nosečnic. Glede na zgradbo zrna ločimo zobanko, poltrdinko, trdinko in pokovko, kar pogojuje njeno uporabno vrednost. Poltrdinka in trdinka sta najprimernejši za mletje v zdrobe in moko ter izdelavo koruznih kosmičev. Naša bio koruza je koruza trdinka stare sorte osmerak. Iz nje pridobivamo bio koruzno moko in bio koruzni zdrob za pripravo odlične polente. Bio koruzna moka ne vsebuje glutena, čeprav na naši kmetiji ne moremo zagotoviti, da v njej ne bi bile sledi glutena, ker meljemo vsa naša žita v istem mlinu. Če niste preobčutljivi na gluten, je koruzno moko dobro mešati s pšenično ali pirino, saj boste tako izboljšali okus jedi. Kadar želimo speči koruzni kruh, naj bo koruzne moke največ polovica. Koruzno moko je dobro najprej popariti in šele, ko se ohladi, nadaljevati s pripravo.

Proso izvira iz srednje Azije in je eno izmed prvih žit, ki so ga v Evropi pridelovali za prehrano ljudi. Stare knjige proso uvrščajo med zdravilne rastline, zato so proseno kašo veliko uporabljali naši predniki, predvsem je bila pomembna obredna jed ob večjih slavnostih. S širjenjem ekološkega kmetovanja se proso vse bolj uvaja v sodobni zdravi prehrani. Vsebuje veliko ogljikovih hidratov, balastnih snovi, beljakovin, visoko vrednih nenasičenih maščobnih kislin, železo, kalcij, fosfor in vitamine iz skupine B. Ugodno vpliva na kožo, lase in nohte, povečuje odpornost zob in vidno zmogljivost. Vsaj en tedenski obrok, v katerem bo tudi proso, preprečuje razvoj gnilobnih bakterij, čisti črevesje in razstruplja telo. Proso vsebuje vse tisto, kar potrebuje organizem otroka. S prosom spodbujamo, da funkcije vida, sluha, voha... ostanejo dalj časa aktivne, zato je priporočljivo, da proso jedo tudi starejši. Proso je edino žito, ki v želodcu povzroča alkalno reakcijo in je zaradi tega primerno živilo tudi za občutljive želodce.

Oves je žito, ki se je k nam razširili z vzhoda. Značilne sestavine ovsa so visoko molekularni ogljikovi hidrati, ki ugodno učinkujejo na sluznico prebavil. Pomembne so tudi beljakovine, ki vsebujejo kar šest od osmih esencialnih aminokislin, ki jih človeški organizem potrebuje in maščobno oz. linolno kislino, ki jo človeški organizem tudi nujno potrebuje. V zrnu je tudi kalcij, fosfor in železo (pomembno za razvoj kosti, nastajanje krvi in pospeševanje rasti) ter cink in mangan (za nastajanje hormonov). Nezanemarljiv je tudi vitamin B1.

Ječmen je najstarejše žito znan že 3000 let pred našim štetjem. Ječmen vsebuje veliko beljakovin, ogljikovih hidratov, balastnih snovi, kalcija, železa in vitaminov iz skupine B ter malo maščob. Ječmen je potrebno oluščiti, ker so pleve in luska preostra za prebavila. Tako oluščeni ječmen nam da ješprenj.